Nouan hes di ansr.

Mogoče je vse tako kot veter. Gledam v besede natipkane na listu papirja. Nevem ali naj se jokam ali smejem.
Šel si. Še pred učilnicami z zelenimi okvirčki na vrati še pred čefurskimi šalami in petjem hvala.
Šel si še preden sem to dojela. Kot da te je odneslo poletno sonce in vrtinci misli ki so se zapletli med tvoje prste.
Šel si brez da bi pomislil na naju. Na kupe trenutkov ki smo jih gradili in sestavljali skupaj. Z enim samim dejanjem si me spremenil bolj kot me je spremenil kdorkoli na tem svetu.
Mislila sem da odhodi bolijo. Da prvi koraki ustran bolijo. Da je usak naslednji korak manj boleč. In da iz nasmeha izbija težnost.
Pri tebi pa ni blo tko. Spremeniu si mene. Spremeniu si njo. Narediu si naju. Naju brez tebe. Naju ki se delava močne. Ki se trudiva polagava besede in dejanja in se razumeva prvič v življenju.
In hudo mi je. In ja jokala bi. In kričala in se skrila.
Ker si šou. Ker si iz mene zradirou usako zaupanje v svet. Me pripraviu do tega da bežim od ljudi. Da se jih bojim. In da me nekaj počasi žre in razjeda.

(Aveš zarad njega si kt apnenc. Počasi te razjeda kt voda. Ampak voda nardi tudi najlepše stvari.)

Raje se skrijem kot da bi si upala iskati skrito. Živim zase in za šest ljudi.
Že dolgo si nisem upala. Stekla do nekoga in ga povlekla k sebi. Lahko se ti nasmehnem lahko se pogovarjam s tabo o usem. Moj pa neboš. Še dolgo ne.

Ker neupam. Neznam. Se še ne poznam.

In ja. Še vedno sem žalostna ker si šou in še vedno neznam. In mogoče. Mogoče se danes ne bom delala močno.