Potem pa se vseeno čisto potiho vame zatlači kupček dvoma in tesnobe. Mogoče sem jaz tista ki se še vedno tako zelo boji utapljati v očeh in izgubiti v objemu.
Sej ne rečem. Ko sem z njim sem jaz res jaz. (sem želela avtomatično napisat da sem srečna. Pa sem ugotovila da sem bila to nekako tudi brez njega.). Samo to je da ima svet drugačno obliko. Kot da v ritmu najinih korakov vidim nebo in prašno cesto drugače. Kot da so zvezde luči od sreče in kot da bi lahko povsod našla na kupčke zložene nasmehe in iskrice v očeh.
Ampak ko te ni se bojim. Nevem česa. In nevem kako.

Ampak mi je čuden. (in rada bi znala dat na stran vse tako kot daš ti. Pa ubistvu niti nevem če znam. Ker kdaj se bojim da me bodo telili filingi pojedl.)