Ker te maram.

Svet je lep aveš.
Ker na koncu rata vse enotna packa enih lepih momentov in nasmehov. In vsak objem dobi smisu in s pomočjo kakšnega pobega na konec sveta so največji nesmisli kar naenkrat tažiuljenjske skrivnosti.
Sem ti že povedala kako zelo te mam rada? Mhm. Pomojem že prevečkrat. Ampak dejstvo je da se v tvoji bližini lahko izgubljam in vedno znova najdem. In dejstvo je da si tam kjer sem jst na najbl lep možen način. O teb ne rabim razmišljat z zaprtimi očmi ker vem da si tukej. In ker vem da boš tukej še kr nekej časa. Rada mam tvoje oči in tvoj smeh. Rada mam to kako me primeš za roko in kako potem prvič v življenju vem da je prav da hodim ob tebi.
Zmedenosti. In odtujenost. In navsaketolkosilahkomalolažemprevečpanesmem je del usakega od nas. Samo da tebe nočem gledat takega. Ker je prov da začneš sestavljat stvari na svoje mesto. Košček po koščku. Mogoče bo kdaj premalo energije. In mogoče bo na prvi pogled vse še bolj grdo in nejasno.
Ampak če uložiš veliko nečesa v eno stvar so rezultati vidni. In vrjamem da si usi to želijo.
Sej še sama nevem kaj pišem. O enih rečeh nevem dovolj da bi lahko ti dala pamentn nasvet al pa uredu tolažbo.

Samo. Mogoče je dovolj že to da veš kje imaš svoje drevo. Da bo Nada enkrat spet v vozečem stanju. In da sem nekje tukaj jaz. Vedno priprauljena pobegnit.

(nekam s tabo.)