Ker te maram.

Svet je lep aveš.
Ker na koncu rata vse enotna packa enih lepih momentov in nasmehov. In vsak objem dobi smisu in s pomočjo kakšnega pobega na konec sveta so največji nesmisli kar naenkrat tažiuljenjske skrivnosti.
Sem ti že povedala kako zelo te mam rada? Mhm. Pomojem že prevečkrat. Ampak dejstvo je da se v tvoji bližini lahko izgubljam in vedno znova najdem. In dejstvo je da si tam kjer sem jst na najbl lep možen način. O teb ne rabim razmišljat z zaprtimi očmi ker vem da si tukej. In ker vem da boš tukej še kr nekej časa. Rada mam tvoje oči in tvoj smeh. Rada mam to kako me primeš za roko in kako potem prvič v življenju vem da je prav da hodim ob tebi.
Zmedenosti. In odtujenost. In navsaketolkosilahkomalolažemprevečpanesmem je del usakega od nas. Samo da tebe nočem gledat takega. Ker je prov da začneš sestavljat stvari na svoje mesto. Košček po koščku. Mogoče bo kdaj premalo energije. In mogoče bo na prvi pogled vse še bolj grdo in nejasno.
Ampak če uložiš veliko nečesa v eno stvar so rezultati vidni. In vrjamem da si usi to želijo.
Sej še sama nevem kaj pišem. O enih rečeh nevem dovolj da bi lahko ti dala pamentn nasvet al pa uredu tolažbo.

Samo. Mogoče je dovolj že to da veš kje imaš svoje drevo. Da bo Nada enkrat spet v vozečem stanju. In da sem nekje tukaj jaz. Vedno priprauljena pobegnit.

(nekam s tabo.)

Potem pa se vseeno čisto potiho vame zatlači kupček dvoma in tesnobe. Mogoče sem jaz tista ki se še vedno tako zelo boji utapljati v očeh in izgubiti v objemu.
Sej ne rečem. Ko sem z njim sem jaz res jaz. (sem želela avtomatično napisat da sem srečna. Pa sem ugotovila da sem bila to nekako tudi brez njega.). Samo to je da ima svet drugačno obliko. Kot da v ritmu najinih korakov vidim nebo in prašno cesto drugače. Kot da so zvezde luči od sreče in kot da bi lahko povsod našla na kupčke zložene nasmehe in iskrice v očeh.
Ampak ko te ni se bojim. Nevem česa. In nevem kako.

Ampak mi je čuden. (in rada bi znala dat na stran vse tako kot daš ti. Pa ubistvu niti nevem če znam. Ker kdaj se bojim da me bodo telili filingi pojedl.)

In potem se lahko samo nasmehnem.:)


(In mi rata vseeno za use. Ker si tukaj.)

<3.

Olivijajemojamška.

ne sekiraj se ce se ti use pokvari vse to zanemari ne sekirej se. plus matic s kitaro (the monkey on your back is the latest trend).

ene stvari pač morjo (b)it.

to pa zato da se boš lahko enkrat ob tem komadu tok največ nasmehnla.

nika ti si prov ena pika nogavička.


(Esemesi od Olivije.)

In pol na koncu vem. Da bo neglede na vse use uredu. :) Ker mam tiste ki so.:).

(In ki vejo kaj se bo zgodilo z mojim žiuljenjem vnaprej:D.)

Skrit nasmeh.

A pol lahko. Čist na skrivaj. Mau. Vrjamem v naju?

Belo sonce.

Belo sonce in težek zraknad asfaltom poplesuje sem in tja in jaz lovim sence dreves ki mi križajo potmedtem ko kar nekam grem samo da grem odtod.

(Bežanje nekam ustran. Pa čeprav kar bosih nog. Ker se lahko na poti v neskončnost izgubljaš. Ampak težanost v nasmehu je ostajala. Med našimi morskimi običaji in med odrom ki pravzaprav ni bil oder ampak je bilo nebo polno najlepših zvezd. Še vožnja z vlakom in ponavljajoči se ritem ni bil dovolj da bi ubežala. Bila je samo prestrašenost in izgubljenost. Nekoliko je spominjala na mafine spečene po drugem receptu. Ker je bilo vse velika spremba. Ali pa samo opozorilo nanjo.)

Kakšna izguba časa to življenjein zakaj ga imam ravno jaz. Mislim čas ali pa tudi življenje. Raje neham misliti na glas

(Ko je pač vse bilo preveč hitro. In ko zaradi vseh narobe razlaganih besed upanje postane samo še delček nečesa kar pač naj bi bilo da se prepričam da obstajam. Neverjamem več. In v ogledalu več ne vidim punčke z mejhnimi očmi. Ampak nekoga drugačnega. In ko me samo že kančki znanih pesmi in kamni nekje na pristanišču spomnijo na to kar je bilo.)

In v prazno srepo zrem itak vem da ne vem. Vsake toliko si lahko malo lažem preveč pa ne smem.

(Sej si me meu rad. Sej ni blo še to kar sem hotla da je res laž al pa pobeg od sanj. Al pa. Ampak pač zame bo vedno moj moment. In v končni fazi mi rata useeno kaj si si misliu. Lahko pozabim in lahko neham razmišljat. (ja seveda.). In lahko spregledam tvoje spreminjanje in konec koncev lahko vrjamem tudi da je Falotek ki leži na tleh od moje sobe še za iste dečve. In še vedno lahko vjramem ljudi. In si ne mislim da je problem v tem da jst hočem v usakem izbezat še zadnji kanček nasmeha in lepe energije. Pa četudi je na drugi strani velika zafrustiranost al pa laž ceumu svetu.)

Drugi dan drugi veter in mi ni čisto nič odvečŠe belo sonce je lepo, spominja me na sneg ki ga kot otrok na jezik lovim on pa mi pada v očiin slišim kako se smejim.

(Ker je kolesarjanje po jesenski Ljubljani nekaj najlepšega. In me tako zelo spominja na tiste daune jesenske dni ko sva iskali Šila može. In je bilo vse nedolžen nasmeh in Unicefovo mesto. Ker ob tebi dobi svet popolnoma enako obliko. In na koncu je moj smeh resničen tako kot so resnična tla pod mojimi nogami. In vem da sem kje hočem bit. (tako kot roza oblaki.)

In kobilice ki so pred nami bežale iz posušenih travso čisto dovolj da bi še enkrat isto izbral.

(9.b in mejhni mukiti. In mau večji. Še vedno skupina ljudi ki me je spremenila največ in ki je z mano dala tok enih reči čes. Ampak prerastl smo nas. in tko kot je na šolskem veceju zbrisan naše ime smo šli usi naprej. Samo vedno je nekje v kotičku mojih misli spomin na vas. In predusem na nas. Ker je blo lepo.)

Včasih se spomnim da bi takrat lahko s tabo odšela zdaj se mi zdi mogoče še slajše toda samo vem da bi te lahko imel.

(Ker si biu tako kot use delček upanje in v roke položenih sanj. In ker so ene reči lahko ble lepe. Pa čeprav jih s sedanjostjo počasi radiraš. (ampak tanajlepše spomine sm že zaprla u škatlo. Tja niti tvoje največje neumnosti ne morjo sešt in niti najbolj prisiljeno odsoten pogled ne more odstrant jih.))

Belo sonce in težek zraknad asfaltom poplesuje sem in tjain jaz lovim sence dreves ki mi križajo potmedtem ko kar nekam grem samo da grem odtod.

(In ubistvu nimam pojma kam. Ampak zdi se mi da je tam toplo. Al pa pač tudi ne. Sej ubistvu mi je useen. Ker kdaj je pač samo lepo prisluhnt ritmu korakov.)


Učas sem mislna da bi svoj svet en dan lahko zaprla v knjigo. Kok sem bla neumna. Zdej vem da je usa skriunost u Zmelkoow.