Kje so tiste stezice?

Ujeta emed kupom dedijev nekje ob svoji rami začutim poletje.

Premetavanje v postelji do pol treh ponoči in razvrščanje spominov v mapce z imeni. Tisto kar bi morala storiti že zdavnaj pa v vrtincu vsega sploh nisem utegnila storiti.

Deveti be in valeta. Kupček naše zmedenosti in prikrit nasmeh pri kotičku ustnic. Moje najlepše sošolke in še lepši Vorančev klobuk. Včasih pač znamo bit tudi lepi in plesat valček. Ko se po miljontih žiučnih razmišljanjih ofakabomlahkoplesala use sprevrže v en sam smeh. Đejms Bond poza na koncu plesa in občutek sreče da imam na svoji levi(ali pač desni) Saro in Markota.
Snemanje filmčka. Tečmo zdej kimejmo in miljon klicev Sare. (Nika kam bi lahko urinle Damjana Murkota?).
Potem pa tist moment ko ob steni stojimo mi usi. In je to to. 10 minut da povemo kaj naj bi naš razred bil.
Je to sploh možno? Kupček kaosa v katerem je stkanih tok enih vezi in tok enih čustev. Ko razmišljam o vsakem izmed nas nevem kako bom lahko preživela teden brez da bi se smejala Markotovim Aljaževim ali pa Vorančevim domislicam. Zavijala oči s Saro in se skregala z Anjo.
Mogoče se kdaj nismo marali. Ampak ko pogledam nazaj vidim tok enga upanja tok enga sonca in tok ene energije. Energije ki nas je vedno popeljala naprej. (Mimo ravnatljev z bananami neumnih sporov in krivic ki so se nam pač dogajale vsak dan.).
Po končanem filemčku solze. Nekega jutra ko se zdani.
Potem pa Sarina mati in učiteljica slovenščine ki plešeta račke. (omojbok.).

(Samo ko ste usi plesali tam s svojimi tavelkimi mukiti je biu balkon najbolj fajn izbira zame. Zvezde so daleč tko kot si kr naenkrat daleč ti.)

Potem pa zabava po valeti. Oh ja. Bitja v zanimivem stanju in naše iskanje hrane ob pozni pozni uri. Na koncu pristanem kot mamica in kuham kavo Gregatu ki je bil v tistem trenutko pač Aljaž Pegan.

Zaključek nečesa? Nimam pojma. Sem že zdavnej povedala da v konce več ne verjamem. Mogoče samo sprememba. In zdej. Po današnji noči vem da sem na to pripravljena.

Ko te spet začne bolet veš da je utrujenost popustila.

In ti. Ki si šou. Ustran. Zate tega ne bi mislila. In tvoje oči so se spremenile. Še vedno ne verjamem. In bojim se kaj bo ko bom zares dojela.

Samo spet vem da zmorem. Se prekopicovat prek miljontih čustvenih izbruhov. Gledat v svet z jeznimi očmi in iz same upornosti užiati v vsaki sekundi njega. Čutit in imet rada tko da dam največ. Ker dajem zarad sebe.

Hvala vam ki ste bli ob meni ko zadnja dva meseca ničesar nisem mogla. Hvala ker ste mi pokazali da ste tukaj zaradi mene in zaradi vas. In ker ste nekaj časa poskrbeli da je naš odnost to sploh biu.

(oblubim da če boste kdaj to potrebovali bom naredila enako.)