Bil je maj.
Najbolj čuden maj izmed vseh majov do zdaj. Ko je pomladno sonce kar naenkrat zamenjal dež in ko sem spoznala kako zelo neumno se vrti svet.
Soboten večer. Večer ko je za mano toliko različnih stvari. Stvari ki jih niti ne dohajam. Ampak se dogajajo in vem da se bodo čez nekaj časa lepo razporedile v škatlo spominov in da jih bom lahko po kosih jemala ven.
Sobota. Jaz in ti. Vedno sem te imela za tujko. Potem pa sem te v eni uri tako zelo močno razumela. Kot da se je moj svet s tvojimi besedami popolnoma zravnal. Kot v peskovniku v katerem sem se učasih igrala so se uničile use potičke in vsi predori ki sem jih nekoč gradila tudi po celo popoldne.
Kot da mi od tamalih dni ni ostalo čisto nič. Iluzije. Bitja ki sem jih napackala s čopiči in jih tako priredila sebi. Svetu v moji glavi. Kot da imam lahko rada na dva načina. Na tistega lepega. Sestavljenega iz pisem v nabiralniku nasmehov in objemov v katerih se počutim doma. In potem je tukaj tisti drugi način. Intenziven. Način v katerem imam rada del sveta iz svoje glave. Tistega ki ga lahko vidim ko gledam z zaprtimi očmi. In imam rada nekaj preoblikovanega. Nekaj kar ni več to kar v resnici je. Ampak je nekaj kar razpade.
In ravno to se je že spet zgodilo. Njene rjave oči so me prepričale v to.
Neresničnost je največji haklc na svetu. Najbolj čarobna stvar. In nekaj kar se zasidra globoko globoko v tebe. Resničnost pa lahko razočara. Kdaj za malo časa. Za dan dva mesec. Ampak ščasoma jo sprejmeš.
In potem imaš kar naenkrat ob sebi Nejo. Ki te objame in ve da boš jokau. Aljo. Ki je pač skos zraven. Za pogovore po telefonu in upitje neumnih besed. Gala.Uršo.Saro.Manco..
Ampak med vsem tem še vedno kanal praznine. Ker se bojiš resničnosti. In v tem kanalu rajši puščaš prostor za neresničnost. Za sanje. Za pobege. In za tisto kar nosiš najraje v žepu.
In vse to se lahko sesuje.
(potem pa je spet tukaj četrtek in prepuščanje neresničnosti v objemu resničnosti.)
Kmalu bo tukaj nov začetek.
Naročite se na:
Objavi komentarje (Atom)
1 komentar:
ampak lahko si hvaležen za tudi tiste neresnične sanje, v katerih si takrat se veselo smejal in si se meu lepo. sej takrat nisi vedu, takrat je blo popolno. in potem resničnost. če si imeu že prej pomisleke, da si use domišljaš, je po svoje boleča, je pa tudi olajševalna. ker veš, da se lahko zdej ubadaš samo s tistim, kar imaš. jst ne maram neresničnosti. mislila sem, da imam vse, na koncu sm ugotovila, da sem imela zelo malo. da več od tega malo ne bi smela imeti. samo v sanjah, ki pa niso zdrave. se ti v neresničnosti vse tok popolno? mogoče pa niti ni. kar sm napisala na začetku ne drži čist. se ti ne zdi, da v sanjah dajaš bolj ti, kot tisti drug? medtem ko v resničnosti usaj dobivaš nazaj. tok kot si dal. in samo to se splača. ne boli več tok. še mislim nanjo, ampak zdej vsaj vem, da se mam čas ukvarjat s tistim, kar imam, ne pa razmišlat o tem, kaj bi lahko vse še imela ... mej se fajn, pa še kej me poklič. tvoja teja <3
Objavite komentar