Gaja.:)

Ker je tukaj največji kup načrtov.
Največji kup upanja.
Največji kup v vrsto lepo zloženih besed.
Največji kup nasmehov.
Največji kup stvari ki jih želim še izvedet in narest.
Največji kup skrivnosti ki bodo to šele postale.

In potem že samo zaradi enege objema vem da bodo naslednja šteri leta tok kul.

(ker aveš. Svojo pisano sošolko sem že našla.:))

9.b

Domen. (Tist k ma lase k medo. Tist k reče kej kar ne misl pa potem ko je hudo objame.)
Miha. (Tist ki bere Ekipo med zgodovino. Ki se mi zasmeji ko grem domov. )
Voranc.(Moj bučman. Večni govorec. Edini ki opazi vedno ko sem žalostna.)
Nik. (Njegove šale. In naše šale na njegov račun. Fotografiranje ob treh ponoči.)
Aljaž. (Tisti ki v mravljici za sekundo vid smisu. Tist ki me neumne prebliske in pametne izvedbe.)
Mendi. (Dejansko najbolj očarljiv poba na svetu. (:D.). Z najbolj širokim nasmehom. In urami angleščine.)
Marko. (Njegovi besni izpadi in dejstvo da sem kdaj lahko spala na njem.)
Mare. (Uiljem. Njihova prva Miš tekma. Smeh. Najin zakaj. (NEVEM.))
Nejc. (Zaspanc en. Kuštrast poba. Za katerega še vedno nevem zakaj je hrček.)
Anja. (Moj večni borec. Na koncu tih zaveznik. Različna mnenja in podobne poti.)
Katarina.(Gej najlepši. Centrifuga. Oboževanje Gejm ourou in Pavr densrs.)
Mojca. (Mesiči med urami. Petje neumnih pesmic. In tiho ubijanje drugih.)
Mini. (Bikec ta soroden. Nasilno bitje. In pa seveda šuštr. Napadi trme in ljubezni.)
Sara. (Kušter en. Žaljivo izkazovanje ljubezni. Raziskovalna. In rastenje skupaj.)
Sara. (Petje na Seko Alekšić. Tvoja rama zraven mene. Od fensi do danes. Pa naprej.)
Manca. (Najini poletni pogovori. Čist nenaden objem. In čričričri šale.)
Klara. (DRVZŽ. Hodenje po burek v globoki noči. Učenje in breskev.)
Nika. (Njeni rojstni dnevi. Skrivno plesanje njenga plesa.)
Ana. (Prepisovanje pri zgodovini. Jutranje prinašanje ponija in dejansko govorenje o modelčku.)
Eva. (Hoja domov. Mali laj laj. Vedno priročen kopiralec.)

Jutri zadnjič.

Pa useeno za vedno skriti nekje v meni.

(Spomnimo se pesmi stare ki bla je še od vseh glasneje od viharjev se slišal bo naš smeh )

Zverinice na tvojem hrbtu.

Smisu življenje je ležanje na deki z škratom ob strani.

(a se moj svet vrača nazaja?)

Kje so tiste stezice?

Ujeta emed kupom dedijev nekje ob svoji rami začutim poletje.

Premetavanje v postelji do pol treh ponoči in razvrščanje spominov v mapce z imeni. Tisto kar bi morala storiti že zdavnaj pa v vrtincu vsega sploh nisem utegnila storiti.

Deveti be in valeta. Kupček naše zmedenosti in prikrit nasmeh pri kotičku ustnic. Moje najlepše sošolke in še lepši Vorančev klobuk. Včasih pač znamo bit tudi lepi in plesat valček. Ko se po miljontih žiučnih razmišljanjih ofakabomlahkoplesala use sprevrže v en sam smeh. Đejms Bond poza na koncu plesa in občutek sreče da imam na svoji levi(ali pač desni) Saro in Markota.
Snemanje filmčka. Tečmo zdej kimejmo in miljon klicev Sare. (Nika kam bi lahko urinle Damjana Murkota?).
Potem pa tist moment ko ob steni stojimo mi usi. In je to to. 10 minut da povemo kaj naj bi naš razred bil.
Je to sploh možno? Kupček kaosa v katerem je stkanih tok enih vezi in tok enih čustev. Ko razmišljam o vsakem izmed nas nevem kako bom lahko preživela teden brez da bi se smejala Markotovim Aljaževim ali pa Vorančevim domislicam. Zavijala oči s Saro in se skregala z Anjo.
Mogoče se kdaj nismo marali. Ampak ko pogledam nazaj vidim tok enga upanja tok enga sonca in tok ene energije. Energije ki nas je vedno popeljala naprej. (Mimo ravnatljev z bananami neumnih sporov in krivic ki so se nam pač dogajale vsak dan.).
Po končanem filemčku solze. Nekega jutra ko se zdani.
Potem pa Sarina mati in učiteljica slovenščine ki plešeta račke. (omojbok.).

(Samo ko ste usi plesali tam s svojimi tavelkimi mukiti je biu balkon najbolj fajn izbira zame. Zvezde so daleč tko kot si kr naenkrat daleč ti.)

Potem pa zabava po valeti. Oh ja. Bitja v zanimivem stanju in naše iskanje hrane ob pozni pozni uri. Na koncu pristanem kot mamica in kuham kavo Gregatu ki je bil v tistem trenutko pač Aljaž Pegan.

Zaključek nečesa? Nimam pojma. Sem že zdavnej povedala da v konce več ne verjamem. Mogoče samo sprememba. In zdej. Po današnji noči vem da sem na to pripravljena.

Ko te spet začne bolet veš da je utrujenost popustila.

In ti. Ki si šou. Ustran. Zate tega ne bi mislila. In tvoje oči so se spremenile. Še vedno ne verjamem. In bojim se kaj bo ko bom zares dojela.

Samo spet vem da zmorem. Se prekopicovat prek miljontih čustvenih izbruhov. Gledat v svet z jeznimi očmi in iz same upornosti užiati v vsaki sekundi njega. Čutit in imet rada tko da dam največ. Ker dajem zarad sebe.

Hvala vam ki ste bli ob meni ko zadnja dva meseca ničesar nisem mogla. Hvala ker ste mi pokazali da ste tukaj zaradi mene in zaradi vas. In ker ste nekaj časa poskrbeli da je naš odnost to sploh biu.

(oblubim da če boste kdaj to potrebovali bom naredila enako.)

Bil je maj.

Bil je maj.

Najbolj čuden maj izmed vseh majov do zdaj. Ko je pomladno sonce kar naenkrat zamenjal dež in ko sem spoznala kako zelo neumno se vrti svet.

Soboten večer. Večer ko je za mano toliko različnih stvari. Stvari ki jih niti ne dohajam. Ampak se dogajajo in vem da se bodo čez nekaj časa lepo razporedile v škatlo spominov in da jih bom lahko po kosih jemala ven.

Sobota. Jaz in ti. Vedno sem te imela za tujko. Potem pa sem te v eni uri tako zelo močno razumela. Kot da se je moj svet s tvojimi besedami popolnoma zravnal. Kot v peskovniku v katerem sem se učasih igrala so se uničile use potičke in vsi predori ki sem jih nekoč gradila tudi po celo popoldne.

Kot da mi od tamalih dni ni ostalo čisto nič. Iluzije. Bitja ki sem jih napackala s čopiči in jih tako priredila sebi. Svetu v moji glavi. Kot da imam lahko rada na dva načina. Na tistega lepega. Sestavljenega iz pisem v nabiralniku nasmehov in objemov v katerih se počutim doma. In potem je tukaj tisti drugi način. Intenziven. Način v katerem imam rada del sveta iz svoje glave. Tistega ki ga lahko vidim ko gledam z zaprtimi očmi. In imam rada nekaj preoblikovanega. Nekaj kar ni več to kar v resnici je. Ampak je nekaj kar razpade.

In ravno to se je že spet zgodilo. Njene rjave oči so me prepričale v to.

Neresničnost je največji haklc na svetu. Najbolj čarobna stvar. In nekaj kar se zasidra globoko globoko v tebe. Resničnost pa lahko razočara. Kdaj za malo časa. Za dan dva mesec. Ampak ščasoma jo sprejmeš.

In potem imaš kar naenkrat ob sebi Nejo. Ki te objame in ve da boš jokau. Aljo. Ki je pač skos zraven. Za pogovore po telefonu in upitje neumnih besed. Gala.Uršo.Saro.Manco..
Ampak med vsem tem še vedno kanal praznine. Ker se bojiš resničnosti. In v tem kanalu rajši puščaš prostor za neresničnost. Za sanje. Za pobege. In za tisto kar nosiš najraje v žepu.

In vse to se lahko sesuje.

(potem pa je spet tukaj četrtek in prepuščanje neresničnosti v objemu resničnosti.)

Kmalu bo tukaj nov začetek.