Packa na dnu lista.

Prazno upanje.
Že odkar se spomnim same sebe. Želja po tem da bi bila vse kar v resnici sploh nisem. Natančna. Neraztresena. Odgovorna. In razumna.
Pa se vedno znova spotaknem. Ob rožico sestavljeno iz zaprtih oči košček čokolade in kupček otroškosti.
Obožujem določene napkae drugih. Njeno flegmatičnost. Njeno trmo. Njen egoizem. Njegovo blebetavost. Njen polomljen nos. Njeno majhnosti in njeno zgornjo ustnico.
Ker so oni kar so v največji meri zaradi svojih napak. Majhnih a hkrati tako pomembnih.
(Zaradi napak bi zanje naredila vse. In zaradi njih so popolni.)
Ker pač popolnosti ne bi bilo če ne bi bilo nepopolnosti. Sivine ne poznam.
Zakaj me potem ti vedno prepričaš v nasprotno?
Potem se spet počutim majhna in nepomembna. Taka ki je v tem blisku vidla cel svet in si je tako zelo močno želela ugajatu.
(Bo kdaj jasno da vsaka solza poskuša iz mene iztrgani del mene ki naj bi bil napačen in da počasi košček za koščkom briše oranžnost?)
Ne. Samo vrtenje v spirali ustran.