Kupček niča.

Sej verjetno je vsa stvar v tem da morem bit napolnjena s čustvi. Takimi za zvit se u klopčič pa naslont na okensko polico al pa takimi za skakat po lužah in pet najbolj neumne pesmice.
Ekstremi so pač del mene. Tako kot je del mene olepšavanje določenih stvari in iskanje otroškosti povsod kjer se jo da najti.
Mogoče se na ta načim želim skriti tapravemu svetu. Al pa samo bit v enem varnem zavetju poznanega. Nečesa kar ubistvu že dolgo ni več to kar naj bi predstavljalo ampak nekaj popolnoma drugega.
Pisane kocke na tleh. In 6 različnih smehov. Pa še ona. (Sem ji že kadarkoli povedala kako zelo veliko me je naučila? Da si zaradi nje upam biti kar sem in da se ob njej še vedno počutim kot mejhna punčka ki se samo uči in uči.)
Nekateri odnosi so res hecna zadeva. Tok ena radosti in pripadnosti pa še vedno tišina. Tišina ki je ubistvu nebi smelo bit.
(nevem zakaj se mi zdi da si usi puščamo prostor da se ne prebližamo nečemu kar imamo radi.)
Bojim se da spremembe vedno bolj postajajo nekaj vsakdanjega in da pravzaprav če dobro pomislim niso več spremembeč. Tako kot sonček ki je na nebu že zelo veliko pa ga useeno opažam kot pomladansko sonce.
Imeti rad. Objeti. Deliti nasmehe. In potovati skozi dan z ramo ob rami.
Bojim se da tega nisem več zmožna. Da so raznorazne prizme aldehidi in neumnosti iz mene oduzele ta ekstrem.

(mogoče pa rabim samo Tivoli in čas.)