Kupček niča.

Sej verjetno je vsa stvar v tem da morem bit napolnjena s čustvi. Takimi za zvit se u klopčič pa naslont na okensko polico al pa takimi za skakat po lužah in pet najbolj neumne pesmice.
Ekstremi so pač del mene. Tako kot je del mene olepšavanje določenih stvari in iskanje otroškosti povsod kjer se jo da najti.
Mogoče se na ta načim želim skriti tapravemu svetu. Al pa samo bit v enem varnem zavetju poznanega. Nečesa kar ubistvu že dolgo ni več to kar naj bi predstavljalo ampak nekaj popolnoma drugega.
Pisane kocke na tleh. In 6 različnih smehov. Pa še ona. (Sem ji že kadarkoli povedala kako zelo veliko me je naučila? Da si zaradi nje upam biti kar sem in da se ob njej še vedno počutim kot mejhna punčka ki se samo uči in uči.)
Nekateri odnosi so res hecna zadeva. Tok ena radosti in pripadnosti pa še vedno tišina. Tišina ki je ubistvu nebi smelo bit.
(nevem zakaj se mi zdi da si usi puščamo prostor da se ne prebližamo nečemu kar imamo radi.)
Bojim se da spremembe vedno bolj postajajo nekaj vsakdanjega in da pravzaprav če dobro pomislim niso več spremembeč. Tako kot sonček ki je na nebu že zelo veliko pa ga useeno opažam kot pomladansko sonce.
Imeti rad. Objeti. Deliti nasmehe. In potovati skozi dan z ramo ob rami.
Bojim se da tega nisem več zmožna. Da so raznorazne prizme aldehidi in neumnosti iz mene oduzele ta ekstrem.

(mogoče pa rabim samo Tivoli in čas.)

Pomah

Po dolgem času se spet počutim tok zelo močno svobodno. Brez razmišljanj o tem kaj bo in kako bo ampak samo zaprem oči in se nasmehnem ob komadu ki ga ima ona na majspejsu.
Kr naenkrat se mi zdi da bi lahko če bi si samo zaželela na steni vidla Špinsko nebo in da bi moja postelja postala kamnito pristanišče popisano z raznoraznimi stvarmi.
Mogoče je prav da je tako kot je. Že samo zaradi temljev od sveta.
(več drugič. Ko zaključim s šolastimi rečmi.)

En ful art blog

To je en ful art blog.
Neja.

Neumen nasmeh

Slikali smo se.
(Ko gledam fotografije imam občutek da sem nekoč zares bila. Danes sem med vami imela občutek da res živim.)

Gledam v fotografijo in mi začne it nasmeh. Komej se zadržujem da se kotički mojih ustnic ne razpotegnejo do konic ušes.
Smešno je da kdaj stvari niso lepe zato ker ti jih pomaga plesti negdo drug ampak zato ker si lepoto ustvarjaš v svoji glavi. Žene te neka sila mogoče delčki sanj besede iz najljubše pesmi ali pa samo prebliski iz raznih petkastih filmov (ko smo še otovorjene s kokicami sedele v Koloseju in z naudušenjem gledale filme z vedno istim koncem.) in kot da je tvoje žiuljenje platno si slikaš lepoto trenutkov.
Slikaš pa si jo sam in slikaš jo na obraz tistemu ki si ga za tačko povlekel v to. Mogoče si uporabil silo. Mogoče je sam pricapljal za tabo ampak nisi mu to kar je on tebi. Pa čeprav ga vedno znova odeneš v najlepše barve.
Potem pa kar naenkrat ugotoviš da se pod kupom pack ki si jih z največjo pazlivostjo nanesel na usak dan žiuljenja skriva nekaj popolnoma drugega.
Začneš padat. Begat. Ker zgubiš svoj čopič in lončke z barvami. In ugotavljaš kaj vse se je zgodilo ko si ti videl samo svoj lonček in čopič.
Oranženpulover kar naenkrat pač več ni oranženpulover.
Je nekaj popolnoma drugega. Negdo ki se še zmeraj smeji sončku. Ki je še vedno najraje oblečen v pižamo. Še zmeraj neskončno obožujem oder in v žep tlačim backe.
Spremenilo pa se je dejstvo da ustavljam čustva. (in zato. Zato nočem da uprašaš.)
Oziroma se je spremenilo to da s svojim lončkom in barvami rišem pike na nosove stvarem ki vračajo. In ki niso samo skupek nečesa nepojomljivega.:)
(in potem se začnem spet smejat. Ob spominu na fotografijo.)

Hvala. Ker si me drala pokonci ko mi je bilo najhuje. In ko sem mislila da sem zgubila vse. Lončke. Čopiče in sebe.
(pa vem da se nisem. Ker se imam preveč rada za kaj takega.)

Žalostno je da si bil samo negdo iz moje glave. Ubistvu popačena različica tega. Ker vsak kotiček mojega sveta ve pomembne stvari. In ima rad vsako še tako nepomembno marjetko na trauniku.

Spoštovanje je pač najpomembnejša stvar na svetu. Stvar ki poganja vse. Še pomembnejša od drevesaizbesed in od roza oblakov.
(in najprej bom začela spoštovat sebe. Samo zato ker sem pozimi na to pozabila.)

Tiha želja.

Ko se zalotim da razmišljam o objemu si grem že močno nažiuce.
(kaj pa če je vse bilo samo v moji glavi?)

Misli.

In potem bo moj mož hodu na FPP in mela bom otroke ki bodo predvsem razumevajoči in na tleh od kopalnice bom mela iz ploščic narejeno maurico (zarotniški pomežik.). V bajti nasprot moje boš pa živela ti. (šele zdej dojamem da potem bom mogle met Nizozemskega moža.)

Ležanje druga na drugi. Kakšna je razlika med bajko (mhm. Notr nastopa vse kar ne obstaja) in legendo (mhm verski manijaki.).
Kako je možno da sva že tukej. In se toook velik učiva?!. (in kako je možno da sva vedno druga ob drugi. Tko kot moja pisava ki je uiii pa velika tvoja pa tktktk pa mejhna. Jst s svojim naudušenjem nad besedami in ti z naudušenjem nad formulami?)

Klub tvojih oboževalk na moji šoli. Smešen mi je kako se učitlce stopijo ko te vidjo. Pesem o dinozavru in zadrževanje smeha. Čokoladno mleko. In škreb škreb škreb po šipi.. (Če ne morš bit gej bodi usaj biseksualc.)

Najbl lepi lasje. IIII. Z Niko bom. Nikica Pikica.

Tvoj komentar. Sonček ki govori abupabup.:)

(in zadnja ura pred eksterci ki mine tako da Domen razlaga ceumu razredu o Fužinah. Z MISELNIM VZORCEM.)

Srečna sem. (skupaj z vami.)

Packa na dnu lista.

Prazno upanje.
Že odkar se spomnim same sebe. Želja po tem da bi bila vse kar v resnici sploh nisem. Natančna. Neraztresena. Odgovorna. In razumna.
Pa se vedno znova spotaknem. Ob rožico sestavljeno iz zaprtih oči košček čokolade in kupček otroškosti.
Obožujem določene napkae drugih. Njeno flegmatičnost. Njeno trmo. Njen egoizem. Njegovo blebetavost. Njen polomljen nos. Njeno majhnosti in njeno zgornjo ustnico.
Ker so oni kar so v največji meri zaradi svojih napak. Majhnih a hkrati tako pomembnih.
(Zaradi napak bi zanje naredila vse. In zaradi njih so popolni.)
Ker pač popolnosti ne bi bilo če ne bi bilo nepopolnosti. Sivine ne poznam.
Zakaj me potem ti vedno prepričaš v nasprotno?
Potem se spet počutim majhna in nepomembna. Taka ki je v tem blisku vidla cel svet in si je tako zelo močno želela ugajatu.
(Bo kdaj jasno da vsaka solza poskuša iz mene iztrgani del mene ki naj bi bil napačen in da počasi košček za koščkom briše oranžnost?)
Ne. Samo vrtenje v spirali ustran.