Skozi palčkaste oči.

Upanje.
Samo delček sonca izza okna. Nasmeh na sredi fizike in najino poplesavanje med špricanjem športe mi daje delčke smislov.
Lahko bi rekla kmalu bo lepše. Pa tega pač nočem. Ker vem da je lahko lepo danes. Med namišljenimi krošnjami dreves in oblečena v marjetice.
(a se velik spreminjam?)
In tako kot nebo hiti mimo mene hiti mimo mene čas. In tako kot se vržem v puh od oblakov lahko se bom vrgla vanj pomojem. Ker pač nekaterih stvari nočem izgubit.
Enrat je u eni knjigi od pravljic živeu palček. Gledau je uro neskončne čase ker je misliu da je človek. Človek ki mu bije srce. Ko so mu povedali da je v njej spravljen čas je bil še bolj začuden. Kako je čas lahko spravljen v škatlici.:)
Sej mogoče se vsi skupaj zaletavamo v nesmisle. Mogoče nam računi in energije in omega tri maščobe uzemajo delček tistega najbolj sladkega. Tistega najbolj neopisljivo lepega. Svobodo. Ampak svoboda je v nas samih. In vem. Vem da jo lahko dosežem tko al pa drugače.