Petek ob osmih.

Dežuje.
Use naj bi bilo tako enostavno. Pusti tisto kar ti ni več za sabo. In se podaj naprej.
Pa ni tako. Ker nikoli nisem želela na žiuljenje gledati tako.
Hotla sem tekmovat s časom. Se prebijat čez besede in obdržat ob meni tisto tok pomembno. Iskat mogoče v nemogočem. In bit jst. Srečna. Z vetrom v laseh in s tem da vedno vem zakaj grem naprej. In zakaj sem tukaj.
Pozabljam. Izgubljam. Izpuščam. Iščem.
Vedno sem verjela da je težja pot tista prava. Da šele potem lahko lahko dosežeš uno ko je vse na svojem mestu in da si šele potem lahko zares v svojem malem svetu. Pa začenjam dvomit o tem če obstaja sploh pot. Če so sanje samo zavajanje. Zavajanje k temu da je vse lahko enkrat lepše. In potem je pač padec boleč ampak vanje se lahko vrneš. Kadarkoli pač hočeš.
Al pa pač moreš samo nehat iskat poti. In potem ko jih nehaš jih najdeš.
Tko kot vajin narobe svet. Ujemanje simetrija. Nekej najbol lepega na svetu sta. Tko moja tko topla. Tko za upat. In za zavedat se da na koncu nekam pašeš.
In boli. Ja boli ja. Ker je mogoče ene vrvi samo pretrgat in v tem trenutku res več nevem če spatam tja. Šubidubišubidubidada. Učas mi je blo tok. Tok velik. Roke. Pa od P do P. Zdej pa samo še kupček praznine. A res nobena ni vidla solz?ž

Mogoče se kdaj more use razbit. Da se potem lahko začne sestavljat.