Škatlica od spominov.

Kdaj se zalotim med razmišljanjem kako zelo močno mi manjka ta občutek.
Neskončni sunki energije. Žalost ki je pač žalost najlepše vrste. Neumne ideje in pač nekaj kar je vedno skrito v delčkih misli.
Ob sestavljanju prizora za predstavo ki mi pomeni tok veliko več kot so mi pomenili vsi Šubidubidubiji se zavem da mi je bilo lepo.
Čeprav ob misli na hladen zrak. Na kuhanje kave. Na skrit jok in na tisto veliko bolečino me spreleti nek čuden občutek vem da mi je bilo lepo. (in da si me s svojo bučmanjostjo naredu.)
Učasih sem verjela v to da se vedno vse vrača. Da se bom nekoč spet smejala temu. Da bom o tem razmišljala samo kot o obdobju in da bom nekje na poti do sreče ujela tvoj pogled vem da to ni res.
So stvari ki minejo. In postanejo še lepše zaradi nedosegljivosti in v meglice zavitih spominov.
In minljivost je žalostna. Ampak vseeno je prav da je. Ker pač končno razumem skrivnost od pšenične barve. Zarad nje se vedno nasmehnem ob neumnih filiv v Koloseju, ob Tivolskem gradu(in ob grafitih). In šele zdaj vem zakaj imam tako zelo rada svojo plišasto podgano. Ko pa stečem čez cesto pri rdeči luči pa imam občutek da si nekje v bližini.
Močni sunki sreče so še vedno sestavni del mene. Tako kot je pomemben del mene to da ste bili v mojem življenju vi. In čeprav vaš glas slišim kot oddaljen odmev vem da je prav da ste bili.
Ker mi škatla spominov vedno daje zavetje pred svetom tukaj. In ker se pa čeprav ne rada prznam v njej še vedno rada zgubim.
Resnica je da še vedno pogrešam vaše objeme. Ker sem se v njih počutila res varno. Pogrešam to da sem vas lahko poklicala kadarkoli in pogrešam to da ste bili najpomembnejše osebe zame. Ampak pogrešanje rabim. Rabim ga zase. Ker če ga nebi imela bi pozabila kako zelo lepo mi je ker nekateri ostajate.

(Še vedno pa vse ki ste me kadarkoli sestavljali ulovim v sanjah. In vas po delčkih še vedno imam.)