Dežniki v kuhinji

*Kupček fotografij v učbeniku za fiziko. Dve mejhni trapasti dečvi. Ki se vrtita z dežnikoma v rokah in se smejita trenutku. Ti pa jst. Jst pa ti. In enostavnost in svoboda.

Kdaj se želim vrnit v tiste čase. Stečt mimo raztresenih droptin na najinih hlačah se potiho sprehodit mimo fušanj najrazličnejših pesmic z delčkom nasmeha na obrazu ošinit konico odra in se čist naskrivaj nasmehnit..

Potem pa se vrnit v čase v katerih je blo use še tok zelo enostavno. Se smejat razmazani čokoladi na mojih ličkih in ob svoji rami čutit tebe in njo. Tako kot učasih.
...Mogoče se slepim. Vem da se slepim. Ko pa so spomini tok zelo močno priročni. V njih se izgubljam se smejim soncu ki mogoče sploh takrat ni sijau tako zelo močno kot sije v moji glavi sedaj....
In prov nežno me boža tudi skozi okno. Isti sonček kot je sijau takrat. Ko sem bila res srečna pa si tega niti nisem pustila...

(kdaj bi rada skočila do njega. In potem pustila sončnim žarkom da mi težijo in se jim smejala v sije samo zato da bi jih jezila. Pa vem da bi kmalu zgubili vso čarobnost. Ker bi pač postali dosegljivi mojim tačkam. In bi jih slej ko prej prizadela. Čist nevede al pa mogoče zato ker bi imela občutek da dajejo mojo svobodo ustran.)

Mogoče je lepše da so tam daleč. Tako kot si daleč ti in očitno je stvar taka da je bolje da vedno si daleč. Ker lahko mislim pustit pobegnit na trapaste kotičke sveta in ker imam za zaprtimi očmi novega prijatelja.

Resničnost je lepa. Nerisničnost pa čarobna. (mogoče ravno zato ker je lahko vse samo to ne kar v resnici je.).