Gal.

Življenje je zakompliciran skupek čustev baru dogodkov in želja. Nikoli ne vemo po katerih stopinjah bomo stopali in nikoli nevemo kaj vse nas še čaka. Kar naenkrat ugotavljam da se ne bojim prihodnosti ker pač ne glede na vse vedno najdem kraj kjer sije sonce.

In tudi če sonca ni bo zaradi tega nekoč nekje sijalo. Ker vreme in vsi vremenski pojavi so zase lepi. In vsak izmed njih prinaša nekaj svojega. Dežne kapljice te osvežijo. Sperejo in nekoliko pomešane z vetrom prinesejo spremembe. Sonce spremembe utrdi v stalnico. Ki jo imaš za sovojo. Ker je pač tvoja in ker brez nje ne bi bil ti.

Veš vse to vem zaradi tebe. Ker si bitje ki je ob meni zelo dolgo in ki mi je iz dneva v dan bližje. Vedno sem spoštovala energijo ki jo oddajaš. Tvoje besede. Tvoj pogled in najina skupna bluzenja po koncertih. Razreševanje dečkasto deklinastih skrivnosti in mejhni hinauski zavoji z očmi.

Ampak nikoli se nisem zavedala kako zelo pomemben si zame.

Ko berem tvoje odgovre na vprašanja ki jih bo prebralo kar nekaj ljudi vem da je tvoje življenje tako kot je življenje mene nje ali pač nekoga čisto četrtega.:). Spremembe. Presenečenja in majhni kupi skrivnosti.

Kaj si naredu ti pa je nekaj kar bi mogli znati narediti vsi. Poiskal si lepoto. Ker je pač to čisto normalna stvar in z njo okužil še vse druge. Rada te mam. Tok zelo te mam rada. Verjetno zato ker se skupej smejiva stvarem ki drugim sploh niso smešne ker si zdej že velik in me lahko pelješ do Kuda ker opravljava vse in nikogar in ker si tukaj ko te najbolj rabim (in ko vsi drugi že zginejo.).
Rada te mam pa tudi zato ker si me čisto nevede spomnil na to kar sem sama v kupu vsega že pozabila.
Ljudje smo pač narejeni tako da plujemo naprej. Da stvari sprejmemo za svoje in jih preuredimo v sliko ki je mogoče nepopolna ampak ustvarja najlepšo celoto.

In motila sem se. Življenje ni pravljica s srečnim koncem. Zato ker konca sploh ni. Ampak je pravljica polna srečnih zaključkov.
Zaključkov ki vodijo do novega dežja.
(ampak a se ni vrtet na dežju nekaj najlepšega na svetu?)

Hvala za vse. Brez tebe jaz ne bi bila jaz. In vem da si marsikoga spremenil že z eno samo besedo ali enim samim pogledom. Ampak za to mi je ubistvu precej useeno. Ker mi je pomembno da si to kar si.
Moj najboljši prijatelj.

Škatlica od spominov.

Kdaj se zalotim med razmišljanjem kako zelo močno mi manjka ta občutek.
Neskončni sunki energije. Žalost ki je pač žalost najlepše vrste. Neumne ideje in pač nekaj kar je vedno skrito v delčkih misli.
Ob sestavljanju prizora za predstavo ki mi pomeni tok veliko več kot so mi pomenili vsi Šubidubidubiji se zavem da mi je bilo lepo.
Čeprav ob misli na hladen zrak. Na kuhanje kave. Na skrit jok in na tisto veliko bolečino me spreleti nek čuden občutek vem da mi je bilo lepo. (in da si me s svojo bučmanjostjo naredu.)
Učasih sem verjela v to da se vedno vse vrača. Da se bom nekoč spet smejala temu. Da bom o tem razmišljala samo kot o obdobju in da bom nekje na poti do sreče ujela tvoj pogled vem da to ni res.
So stvari ki minejo. In postanejo še lepše zaradi nedosegljivosti in v meglice zavitih spominov.
In minljivost je žalostna. Ampak vseeno je prav da je. Ker pač končno razumem skrivnost od pšenične barve. Zarad nje se vedno nasmehnem ob neumnih filiv v Koloseju, ob Tivolskem gradu(in ob grafitih). In šele zdaj vem zakaj imam tako zelo rada svojo plišasto podgano. Ko pa stečem čez cesto pri rdeči luči pa imam občutek da si nekje v bližini.
Močni sunki sreče so še vedno sestavni del mene. Tako kot je pomemben del mene to da ste bili v mojem življenju vi. In čeprav vaš glas slišim kot oddaljen odmev vem da je prav da ste bili.
Ker mi škatla spominov vedno daje zavetje pred svetom tukaj. In ker se pa čeprav ne rada prznam v njej še vedno rada zgubim.
Resnica je da še vedno pogrešam vaše objeme. Ker sem se v njih počutila res varno. Pogrešam to da sem vas lahko poklicala kadarkoli in pogrešam to da ste bili najpomembnejše osebe zame. Ampak pogrešanje rabim. Rabim ga zase. Ker če ga nebi imela bi pozabila kako zelo lepo mi je ker nekateri ostajate.

(Še vedno pa vse ki ste me kadarkoli sestavljali ulovim v sanjah. In vas po delčkih še vedno imam.)

Ivl plen.

Po eno urnem pogovoru s tremi sošolci ugotovim da smo še vedno razred.
Kar naenkrat vem kaj morem narediti da bo use tako kot je blo.
(in mogoče bom za to izrabla svoj rojstni dan.)

Preblisk.

Vem da bo vse tako kot mora bit.

Rojstnodnevna čestitka.

Kdaj ko se že skorej čist obupana skrijem pod postlo in sem tik pred tem da na vrata svoje sobe obesim napis POZOR ZIMSKO SPANJE in sem že čisto odločena da se ne prikažem iz svojega zatočišča najdem nekje skupek tvojih besed.
Ker te pač preko besed poznam. Ker si jih lahko deliva. In ker pač veva kako zelo lepo zvenijo.
Kdaj se mi zdi kot da mava v njih usaka svoje igrišče. In s kaglco pa lopatko kopljeva zemljo in delava prostor za dreves iz besed.
Mogoče so besede neresniče. In verjetno je tako da vsaka ne ve kaj se skriva pod drugim kupom besed. Najverjetneje nekaj popolnoma drugega kot v resnici pričakujeva.
Ampak sej. To mi je ubistvu všeč. Ker pač so presenečenja lepa stvar. In kdaj ugotoviš da se za biti razočaran skriva ena pikijasto lepa stvar. Človeškost in to da tudi v resnici združiš konc od sveta pa peskovnik.
Vse najbolše.
(in mogoče ti ne morem obljubit da bom veden kle in da bosta najina sveta vedno stikana. Mogoče sploh nikoli ne bosta zares. Ampak dam ti majkemi častno da bodo vedno kle najine besede in paketki in enkrat še val resničnosti. Sploh pa bom ti dajala mau mojga najsta. Že sam zato da bova kdaj skupaj kt tamala Ameli.)


..Rada te mam..*
(pa čeprov zame še vedno nisi čist Kaja ampak si bolj vijastoniknjemasto bitje.)

Petek ob osmih.

Dežuje.
Use naj bi bilo tako enostavno. Pusti tisto kar ti ni več za sabo. In se podaj naprej.
Pa ni tako. Ker nikoli nisem želela na žiuljenje gledati tako.
Hotla sem tekmovat s časom. Se prebijat čez besede in obdržat ob meni tisto tok pomembno. Iskat mogoče v nemogočem. In bit jst. Srečna. Z vetrom v laseh in s tem da vedno vem zakaj grem naprej. In zakaj sem tukaj.
Pozabljam. Izgubljam. Izpuščam. Iščem.
Vedno sem verjela da je težja pot tista prava. Da šele potem lahko lahko dosežeš uno ko je vse na svojem mestu in da si šele potem lahko zares v svojem malem svetu. Pa začenjam dvomit o tem če obstaja sploh pot. Če so sanje samo zavajanje. Zavajanje k temu da je vse lahko enkrat lepše. In potem je pač padec boleč ampak vanje se lahko vrneš. Kadarkoli pač hočeš.
Al pa pač moreš samo nehat iskat poti. In potem ko jih nehaš jih najdeš.
Tko kot vajin narobe svet. Ujemanje simetrija. Nekej najbol lepega na svetu sta. Tko moja tko topla. Tko za upat. In za zavedat se da na koncu nekam pašeš.
In boli. Ja boli ja. Ker je mogoče ene vrvi samo pretrgat in v tem trenutku res več nevem če spatam tja. Šubidubišubidubidada. Učas mi je blo tok. Tok velik. Roke. Pa od P do P. Zdej pa samo še kupček praznine. A res nobena ni vidla solz?ž

Mogoče se kdaj more use razbit. Da se potem lahko začne sestavljat.

Moja oranžna sestrica.

Rada te mam.

(Ker mi odgovoriš na usa moja uprašanja čist ponesreč. Ker veš v čem je čar. In ker te razumem. Pa čeprav velikokrat brez besed.)

Skozi palčkaste oči.

Upanje.
Samo delček sonca izza okna. Nasmeh na sredi fizike in najino poplesavanje med špricanjem športe mi daje delčke smislov.
Lahko bi rekla kmalu bo lepše. Pa tega pač nočem. Ker vem da je lahko lepo danes. Med namišljenimi krošnjami dreves in oblečena v marjetice.
(a se velik spreminjam?)
In tako kot nebo hiti mimo mene hiti mimo mene čas. In tako kot se vržem v puh od oblakov lahko se bom vrgla vanj pomojem. Ker pač nekaterih stvari nočem izgubit.
Enrat je u eni knjigi od pravljic živeu palček. Gledau je uro neskončne čase ker je misliu da je človek. Človek ki mu bije srce. Ko so mu povedali da je v njej spravljen čas je bil še bolj začuden. Kako je čas lahko spravljen v škatlici.:)
Sej mogoče se vsi skupaj zaletavamo v nesmisle. Mogoče nam računi in energije in omega tri maščobe uzemajo delček tistega najbolj sladkega. Tistega najbolj neopisljivo lepega. Svobodo. Ampak svoboda je v nas samih. In vem. Vem da jo lahko dosežem tko al pa drugače.

Dežniki v kuhinji

*Kupček fotografij v učbeniku za fiziko. Dve mejhni trapasti dečvi. Ki se vrtita z dežnikoma v rokah in se smejita trenutku. Ti pa jst. Jst pa ti. In enostavnost in svoboda.

Kdaj se želim vrnit v tiste čase. Stečt mimo raztresenih droptin na najinih hlačah se potiho sprehodit mimo fušanj najrazličnejših pesmic z delčkom nasmeha na obrazu ošinit konico odra in se čist naskrivaj nasmehnit..

Potem pa se vrnit v čase v katerih je blo use še tok zelo enostavno. Se smejat razmazani čokoladi na mojih ličkih in ob svoji rami čutit tebe in njo. Tako kot učasih.
...Mogoče se slepim. Vem da se slepim. Ko pa so spomini tok zelo močno priročni. V njih se izgubljam se smejim soncu ki mogoče sploh takrat ni sijau tako zelo močno kot sije v moji glavi sedaj....
In prov nežno me boža tudi skozi okno. Isti sonček kot je sijau takrat. Ko sem bila res srečna pa si tega niti nisem pustila...

(kdaj bi rada skočila do njega. In potem pustila sončnim žarkom da mi težijo in se jim smejala v sije samo zato da bi jih jezila. Pa vem da bi kmalu zgubili vso čarobnost. Ker bi pač postali dosegljivi mojim tačkam. In bi jih slej ko prej prizadela. Čist nevede al pa mogoče zato ker bi imela občutek da dajejo mojo svobodo ustran.)

Mogoče je lepše da so tam daleč. Tako kot si daleč ti in očitno je stvar taka da je bolje da vedno si daleč. Ker lahko mislim pustit pobegnit na trapaste kotičke sveta in ker imam za zaprtimi očmi novega prijatelja.

Resničnost je lepa. Nerisničnost pa čarobna. (mogoče ravno zato ker je lahko vse samo to ne kar v resnici je.).