Ti.:)

In berem tvoj blog in ugotovim kako daleč si.

Najbolši prijatelj? Ali samo še skupek besed?

(manjkašmi. Tiinnajinikoncerti. Nieti in iskanja in smejanja. In fantovskodekličasti pogovrovi.)

Oh ja.

Ker te maram.

Svet je lep aveš.
Ker na koncu rata vse enotna packa enih lepih momentov in nasmehov. In vsak objem dobi smisu in s pomočjo kakšnega pobega na konec sveta so največji nesmisli kar naenkrat tažiuljenjske skrivnosti.
Sem ti že povedala kako zelo te mam rada? Mhm. Pomojem že prevečkrat. Ampak dejstvo je da se v tvoji bližini lahko izgubljam in vedno znova najdem. In dejstvo je da si tam kjer sem jst na najbl lep možen način. O teb ne rabim razmišljat z zaprtimi očmi ker vem da si tukej. In ker vem da boš tukej še kr nekej časa. Rada mam tvoje oči in tvoj smeh. Rada mam to kako me primeš za roko in kako potem prvič v življenju vem da je prav da hodim ob tebi.
Zmedenosti. In odtujenost. In navsaketolkosilahkomalolažemprevečpanesmem je del usakega od nas. Samo da tebe nočem gledat takega. Ker je prov da začneš sestavljat stvari na svoje mesto. Košček po koščku. Mogoče bo kdaj premalo energije. In mogoče bo na prvi pogled vse še bolj grdo in nejasno.
Ampak če uložiš veliko nečesa v eno stvar so rezultati vidni. In vrjamem da si usi to želijo.
Sej še sama nevem kaj pišem. O enih rečeh nevem dovolj da bi lahko ti dala pamentn nasvet al pa uredu tolažbo.

Samo. Mogoče je dovolj že to da veš kje imaš svoje drevo. Da bo Nada enkrat spet v vozečem stanju. In da sem nekje tukaj jaz. Vedno priprauljena pobegnit.

(nekam s tabo.)

Potem pa se vseeno čisto potiho vame zatlači kupček dvoma in tesnobe. Mogoče sem jaz tista ki se še vedno tako zelo boji utapljati v očeh in izgubiti v objemu.
Sej ne rečem. Ko sem z njim sem jaz res jaz. (sem želela avtomatično napisat da sem srečna. Pa sem ugotovila da sem bila to nekako tudi brez njega.). Samo to je da ima svet drugačno obliko. Kot da v ritmu najinih korakov vidim nebo in prašno cesto drugače. Kot da so zvezde luči od sreče in kot da bi lahko povsod našla na kupčke zložene nasmehe in iskrice v očeh.
Ampak ko te ni se bojim. Nevem česa. In nevem kako.

Ampak mi je čuden. (in rada bi znala dat na stran vse tako kot daš ti. Pa ubistvu niti nevem če znam. Ker kdaj se bojim da me bodo telili filingi pojedl.)

In potem se lahko samo nasmehnem.:)


(In mi rata vseeno za use. Ker si tukaj.)

<3.

Olivijajemojamška.

ne sekiraj se ce se ti use pokvari vse to zanemari ne sekirej se. plus matic s kitaro (the monkey on your back is the latest trend).

ene stvari pač morjo (b)it.

to pa zato da se boš lahko enkrat ob tem komadu tok največ nasmehnla.

nika ti si prov ena pika nogavička.


(Esemesi od Olivije.)

In pol na koncu vem. Da bo neglede na vse use uredu. :) Ker mam tiste ki so.:).

(In ki vejo kaj se bo zgodilo z mojim žiuljenjem vnaprej:D.)

Skrit nasmeh.

A pol lahko. Čist na skrivaj. Mau. Vrjamem v naju?

Belo sonce.

Belo sonce in težek zraknad asfaltom poplesuje sem in tja in jaz lovim sence dreves ki mi križajo potmedtem ko kar nekam grem samo da grem odtod.

(Bežanje nekam ustran. Pa čeprav kar bosih nog. Ker se lahko na poti v neskončnost izgubljaš. Ampak težanost v nasmehu je ostajala. Med našimi morskimi običaji in med odrom ki pravzaprav ni bil oder ampak je bilo nebo polno najlepših zvezd. Še vožnja z vlakom in ponavljajoči se ritem ni bil dovolj da bi ubežala. Bila je samo prestrašenost in izgubljenost. Nekoliko je spominjala na mafine spečene po drugem receptu. Ker je bilo vse velika spremba. Ali pa samo opozorilo nanjo.)

Kakšna izguba časa to življenjein zakaj ga imam ravno jaz. Mislim čas ali pa tudi življenje. Raje neham misliti na glas

(Ko je pač vse bilo preveč hitro. In ko zaradi vseh narobe razlaganih besed upanje postane samo še delček nečesa kar pač naj bi bilo da se prepričam da obstajam. Neverjamem več. In v ogledalu več ne vidim punčke z mejhnimi očmi. Ampak nekoga drugačnega. In ko me samo že kančki znanih pesmi in kamni nekje na pristanišču spomnijo na to kar je bilo.)

In v prazno srepo zrem itak vem da ne vem. Vsake toliko si lahko malo lažem preveč pa ne smem.

(Sej si me meu rad. Sej ni blo še to kar sem hotla da je res laž al pa pobeg od sanj. Al pa. Ampak pač zame bo vedno moj moment. In v končni fazi mi rata useeno kaj si si misliu. Lahko pozabim in lahko neham razmišljat. (ja seveda.). In lahko spregledam tvoje spreminjanje in konec koncev lahko vrjamem tudi da je Falotek ki leži na tleh od moje sobe še za iste dečve. In še vedno lahko vjramem ljudi. In si ne mislim da je problem v tem da jst hočem v usakem izbezat še zadnji kanček nasmeha in lepe energije. Pa četudi je na drugi strani velika zafrustiranost al pa laž ceumu svetu.)

Drugi dan drugi veter in mi ni čisto nič odvečŠe belo sonce je lepo, spominja me na sneg ki ga kot otrok na jezik lovim on pa mi pada v očiin slišim kako se smejim.

(Ker je kolesarjanje po jesenski Ljubljani nekaj najlepšega. In me tako zelo spominja na tiste daune jesenske dni ko sva iskali Šila može. In je bilo vse nedolžen nasmeh in Unicefovo mesto. Ker ob tebi dobi svet popolnoma enako obliko. In na koncu je moj smeh resničen tako kot so resnična tla pod mojimi nogami. In vem da sem kje hočem bit. (tako kot roza oblaki.)

In kobilice ki so pred nami bežale iz posušenih travso čisto dovolj da bi še enkrat isto izbral.

(9.b in mejhni mukiti. In mau večji. Še vedno skupina ljudi ki me je spremenila največ in ki je z mano dala tok enih reči čes. Ampak prerastl smo nas. in tko kot je na šolskem veceju zbrisan naše ime smo šli usi naprej. Samo vedno je nekje v kotičku mojih misli spomin na vas. In predusem na nas. Ker je blo lepo.)

Včasih se spomnim da bi takrat lahko s tabo odšela zdaj se mi zdi mogoče še slajše toda samo vem da bi te lahko imel.

(Ker si biu tako kot use delček upanje in v roke položenih sanj. In ker so ene reči lahko ble lepe. Pa čeprav jih s sedanjostjo počasi radiraš. (ampak tanajlepše spomine sm že zaprla u škatlo. Tja niti tvoje največje neumnosti ne morjo sešt in niti najbolj prisiljeno odsoten pogled ne more odstrant jih.))

Belo sonce in težek zraknad asfaltom poplesuje sem in tjain jaz lovim sence dreves ki mi križajo potmedtem ko kar nekam grem samo da grem odtod.

(In ubistvu nimam pojma kam. Ampak zdi se mi da je tam toplo. Al pa pač tudi ne. Sej ubistvu mi je useen. Ker kdaj je pač samo lepo prisluhnt ritmu korakov.)


Učas sem mislna da bi svoj svet en dan lahko zaprla v knjigo. Kok sem bla neumna. Zdej vem da je usa skriunost u Zmelkoow.

Gaja.:)

Ker je tukaj največji kup načrtov.
Največji kup upanja.
Največji kup v vrsto lepo zloženih besed.
Največji kup nasmehov.
Največji kup stvari ki jih želim še izvedet in narest.
Največji kup skrivnosti ki bodo to šele postale.

In potem že samo zaradi enege objema vem da bodo naslednja šteri leta tok kul.

(ker aveš. Svojo pisano sošolko sem že našla.:))

9.b

Domen. (Tist k ma lase k medo. Tist k reče kej kar ne misl pa potem ko je hudo objame.)
Miha. (Tist ki bere Ekipo med zgodovino. Ki se mi zasmeji ko grem domov. )
Voranc.(Moj bučman. Večni govorec. Edini ki opazi vedno ko sem žalostna.)
Nik. (Njegove šale. In naše šale na njegov račun. Fotografiranje ob treh ponoči.)
Aljaž. (Tisti ki v mravljici za sekundo vid smisu. Tist ki me neumne prebliske in pametne izvedbe.)
Mendi. (Dejansko najbolj očarljiv poba na svetu. (:D.). Z najbolj širokim nasmehom. In urami angleščine.)
Marko. (Njegovi besni izpadi in dejstvo da sem kdaj lahko spala na njem.)
Mare. (Uiljem. Njihova prva Miš tekma. Smeh. Najin zakaj. (NEVEM.))
Nejc. (Zaspanc en. Kuštrast poba. Za katerega še vedno nevem zakaj je hrček.)
Anja. (Moj večni borec. Na koncu tih zaveznik. Različna mnenja in podobne poti.)
Katarina.(Gej najlepši. Centrifuga. Oboževanje Gejm ourou in Pavr densrs.)
Mojca. (Mesiči med urami. Petje neumnih pesmic. In tiho ubijanje drugih.)
Mini. (Bikec ta soroden. Nasilno bitje. In pa seveda šuštr. Napadi trme in ljubezni.)
Sara. (Kušter en. Žaljivo izkazovanje ljubezni. Raziskovalna. In rastenje skupaj.)
Sara. (Petje na Seko Alekšić. Tvoja rama zraven mene. Od fensi do danes. Pa naprej.)
Manca. (Najini poletni pogovori. Čist nenaden objem. In čričričri šale.)
Klara. (DRVZŽ. Hodenje po burek v globoki noči. Učenje in breskev.)
Nika. (Njeni rojstni dnevi. Skrivno plesanje njenga plesa.)
Ana. (Prepisovanje pri zgodovini. Jutranje prinašanje ponija in dejansko govorenje o modelčku.)
Eva. (Hoja domov. Mali laj laj. Vedno priročen kopiralec.)

Jutri zadnjič.

Pa useeno za vedno skriti nekje v meni.

(Spomnimo se pesmi stare ki bla je še od vseh glasneje od viharjev se slišal bo naš smeh )

Zverinice na tvojem hrbtu.

Smisu življenje je ležanje na deki z škratom ob strani.

(a se moj svet vrača nazaja?)

Kje so tiste stezice?

Ujeta emed kupom dedijev nekje ob svoji rami začutim poletje.

Premetavanje v postelji do pol treh ponoči in razvrščanje spominov v mapce z imeni. Tisto kar bi morala storiti že zdavnaj pa v vrtincu vsega sploh nisem utegnila storiti.

Deveti be in valeta. Kupček naše zmedenosti in prikrit nasmeh pri kotičku ustnic. Moje najlepše sošolke in še lepši Vorančev klobuk. Včasih pač znamo bit tudi lepi in plesat valček. Ko se po miljontih žiučnih razmišljanjih ofakabomlahkoplesala use sprevrže v en sam smeh. Đejms Bond poza na koncu plesa in občutek sreče da imam na svoji levi(ali pač desni) Saro in Markota.
Snemanje filmčka. Tečmo zdej kimejmo in miljon klicev Sare. (Nika kam bi lahko urinle Damjana Murkota?).
Potem pa tist moment ko ob steni stojimo mi usi. In je to to. 10 minut da povemo kaj naj bi naš razred bil.
Je to sploh možno? Kupček kaosa v katerem je stkanih tok enih vezi in tok enih čustev. Ko razmišljam o vsakem izmed nas nevem kako bom lahko preživela teden brez da bi se smejala Markotovim Aljaževim ali pa Vorančevim domislicam. Zavijala oči s Saro in se skregala z Anjo.
Mogoče se kdaj nismo marali. Ampak ko pogledam nazaj vidim tok enga upanja tok enga sonca in tok ene energije. Energije ki nas je vedno popeljala naprej. (Mimo ravnatljev z bananami neumnih sporov in krivic ki so se nam pač dogajale vsak dan.).
Po končanem filemčku solze. Nekega jutra ko se zdani.
Potem pa Sarina mati in učiteljica slovenščine ki plešeta račke. (omojbok.).

(Samo ko ste usi plesali tam s svojimi tavelkimi mukiti je biu balkon najbolj fajn izbira zame. Zvezde so daleč tko kot si kr naenkrat daleč ti.)

Potem pa zabava po valeti. Oh ja. Bitja v zanimivem stanju in naše iskanje hrane ob pozni pozni uri. Na koncu pristanem kot mamica in kuham kavo Gregatu ki je bil v tistem trenutko pač Aljaž Pegan.

Zaključek nečesa? Nimam pojma. Sem že zdavnej povedala da v konce več ne verjamem. Mogoče samo sprememba. In zdej. Po današnji noči vem da sem na to pripravljena.

Ko te spet začne bolet veš da je utrujenost popustila.

In ti. Ki si šou. Ustran. Zate tega ne bi mislila. In tvoje oči so se spremenile. Še vedno ne verjamem. In bojim se kaj bo ko bom zares dojela.

Samo spet vem da zmorem. Se prekopicovat prek miljontih čustvenih izbruhov. Gledat v svet z jeznimi očmi in iz same upornosti užiati v vsaki sekundi njega. Čutit in imet rada tko da dam največ. Ker dajem zarad sebe.

Hvala vam ki ste bli ob meni ko zadnja dva meseca ničesar nisem mogla. Hvala ker ste mi pokazali da ste tukaj zaradi mene in zaradi vas. In ker ste nekaj časa poskrbeli da je naš odnost to sploh biu.

(oblubim da če boste kdaj to potrebovali bom naredila enako.)

Bil je maj.

Bil je maj.

Najbolj čuden maj izmed vseh majov do zdaj. Ko je pomladno sonce kar naenkrat zamenjal dež in ko sem spoznala kako zelo neumno se vrti svet.

Soboten večer. Večer ko je za mano toliko različnih stvari. Stvari ki jih niti ne dohajam. Ampak se dogajajo in vem da se bodo čez nekaj časa lepo razporedile v škatlo spominov in da jih bom lahko po kosih jemala ven.

Sobota. Jaz in ti. Vedno sem te imela za tujko. Potem pa sem te v eni uri tako zelo močno razumela. Kot da se je moj svet s tvojimi besedami popolnoma zravnal. Kot v peskovniku v katerem sem se učasih igrala so se uničile use potičke in vsi predori ki sem jih nekoč gradila tudi po celo popoldne.

Kot da mi od tamalih dni ni ostalo čisto nič. Iluzije. Bitja ki sem jih napackala s čopiči in jih tako priredila sebi. Svetu v moji glavi. Kot da imam lahko rada na dva načina. Na tistega lepega. Sestavljenega iz pisem v nabiralniku nasmehov in objemov v katerih se počutim doma. In potem je tukaj tisti drugi način. Intenziven. Način v katerem imam rada del sveta iz svoje glave. Tistega ki ga lahko vidim ko gledam z zaprtimi očmi. In imam rada nekaj preoblikovanega. Nekaj kar ni več to kar v resnici je. Ampak je nekaj kar razpade.

In ravno to se je že spet zgodilo. Njene rjave oči so me prepričale v to.

Neresničnost je največji haklc na svetu. Najbolj čarobna stvar. In nekaj kar se zasidra globoko globoko v tebe. Resničnost pa lahko razočara. Kdaj za malo časa. Za dan dva mesec. Ampak ščasoma jo sprejmeš.

In potem imaš kar naenkrat ob sebi Nejo. Ki te objame in ve da boš jokau. Aljo. Ki je pač skos zraven. Za pogovore po telefonu in upitje neumnih besed. Gala.Uršo.Saro.Manco..
Ampak med vsem tem še vedno kanal praznine. Ker se bojiš resničnosti. In v tem kanalu rajši puščaš prostor za neresničnost. Za sanje. Za pobege. In za tisto kar nosiš najraje v žepu.

In vse to se lahko sesuje.

(potem pa je spet tukaj četrtek in prepuščanje neresničnosti v objemu resničnosti.)

Kmalu bo tukaj nov začetek.

Kupček niča.

Sej verjetno je vsa stvar v tem da morem bit napolnjena s čustvi. Takimi za zvit se u klopčič pa naslont na okensko polico al pa takimi za skakat po lužah in pet najbolj neumne pesmice.
Ekstremi so pač del mene. Tako kot je del mene olepšavanje določenih stvari in iskanje otroškosti povsod kjer se jo da najti.
Mogoče se na ta načim želim skriti tapravemu svetu. Al pa samo bit v enem varnem zavetju poznanega. Nečesa kar ubistvu že dolgo ni več to kar naj bi predstavljalo ampak nekaj popolnoma drugega.
Pisane kocke na tleh. In 6 različnih smehov. Pa še ona. (Sem ji že kadarkoli povedala kako zelo veliko me je naučila? Da si zaradi nje upam biti kar sem in da se ob njej še vedno počutim kot mejhna punčka ki se samo uči in uči.)
Nekateri odnosi so res hecna zadeva. Tok ena radosti in pripadnosti pa še vedno tišina. Tišina ki je ubistvu nebi smelo bit.
(nevem zakaj se mi zdi da si usi puščamo prostor da se ne prebližamo nečemu kar imamo radi.)
Bojim se da spremembe vedno bolj postajajo nekaj vsakdanjega in da pravzaprav če dobro pomislim niso več spremembeč. Tako kot sonček ki je na nebu že zelo veliko pa ga useeno opažam kot pomladansko sonce.
Imeti rad. Objeti. Deliti nasmehe. In potovati skozi dan z ramo ob rami.
Bojim se da tega nisem več zmožna. Da so raznorazne prizme aldehidi in neumnosti iz mene oduzele ta ekstrem.

(mogoče pa rabim samo Tivoli in čas.)

Pomah

Po dolgem času se spet počutim tok zelo močno svobodno. Brez razmišljanj o tem kaj bo in kako bo ampak samo zaprem oči in se nasmehnem ob komadu ki ga ima ona na majspejsu.
Kr naenkrat se mi zdi da bi lahko če bi si samo zaželela na steni vidla Špinsko nebo in da bi moja postelja postala kamnito pristanišče popisano z raznoraznimi stvarmi.
Mogoče je prav da je tako kot je. Že samo zaradi temljev od sveta.
(več drugič. Ko zaključim s šolastimi rečmi.)

En ful art blog

To je en ful art blog.
Neja.

Neumen nasmeh

Slikali smo se.
(Ko gledam fotografije imam občutek da sem nekoč zares bila. Danes sem med vami imela občutek da res živim.)

Gledam v fotografijo in mi začne it nasmeh. Komej se zadržujem da se kotički mojih ustnic ne razpotegnejo do konic ušes.
Smešno je da kdaj stvari niso lepe zato ker ti jih pomaga plesti negdo drug ampak zato ker si lepoto ustvarjaš v svoji glavi. Žene te neka sila mogoče delčki sanj besede iz najljubše pesmi ali pa samo prebliski iz raznih petkastih filmov (ko smo še otovorjene s kokicami sedele v Koloseju in z naudušenjem gledale filme z vedno istim koncem.) in kot da je tvoje žiuljenje platno si slikaš lepoto trenutkov.
Slikaš pa si jo sam in slikaš jo na obraz tistemu ki si ga za tačko povlekel v to. Mogoče si uporabil silo. Mogoče je sam pricapljal za tabo ampak nisi mu to kar je on tebi. Pa čeprav ga vedno znova odeneš v najlepše barve.
Potem pa kar naenkrat ugotoviš da se pod kupom pack ki si jih z največjo pazlivostjo nanesel na usak dan žiuljenja skriva nekaj popolnoma drugega.
Začneš padat. Begat. Ker zgubiš svoj čopič in lončke z barvami. In ugotavljaš kaj vse se je zgodilo ko si ti videl samo svoj lonček in čopič.
Oranženpulover kar naenkrat pač več ni oranženpulover.
Je nekaj popolnoma drugega. Negdo ki se še zmeraj smeji sončku. Ki je še vedno najraje oblečen v pižamo. Še zmeraj neskončno obožujem oder in v žep tlačim backe.
Spremenilo pa se je dejstvo da ustavljam čustva. (in zato. Zato nočem da uprašaš.)
Oziroma se je spremenilo to da s svojim lončkom in barvami rišem pike na nosove stvarem ki vračajo. In ki niso samo skupek nečesa nepojomljivega.:)
(in potem se začnem spet smejat. Ob spominu na fotografijo.)

Hvala. Ker si me drala pokonci ko mi je bilo najhuje. In ko sem mislila da sem zgubila vse. Lončke. Čopiče in sebe.
(pa vem da se nisem. Ker se imam preveč rada za kaj takega.)

Žalostno je da si bil samo negdo iz moje glave. Ubistvu popačena različica tega. Ker vsak kotiček mojega sveta ve pomembne stvari. In ima rad vsako še tako nepomembno marjetko na trauniku.

Spoštovanje je pač najpomembnejša stvar na svetu. Stvar ki poganja vse. Še pomembnejša od drevesaizbesed in od roza oblakov.
(in najprej bom začela spoštovat sebe. Samo zato ker sem pozimi na to pozabila.)

Tiha želja.

Ko se zalotim da razmišljam o objemu si grem že močno nažiuce.
(kaj pa če je vse bilo samo v moji glavi?)

Misli.

In potem bo moj mož hodu na FPP in mela bom otroke ki bodo predvsem razumevajoči in na tleh od kopalnice bom mela iz ploščic narejeno maurico (zarotniški pomežik.). V bajti nasprot moje boš pa živela ti. (šele zdej dojamem da potem bom mogle met Nizozemskega moža.)

Ležanje druga na drugi. Kakšna je razlika med bajko (mhm. Notr nastopa vse kar ne obstaja) in legendo (mhm verski manijaki.).
Kako je možno da sva že tukej. In se toook velik učiva?!. (in kako je možno da sva vedno druga ob drugi. Tko kot moja pisava ki je uiii pa velika tvoja pa tktktk pa mejhna. Jst s svojim naudušenjem nad besedami in ti z naudušenjem nad formulami?)

Klub tvojih oboževalk na moji šoli. Smešen mi je kako se učitlce stopijo ko te vidjo. Pesem o dinozavru in zadrževanje smeha. Čokoladno mleko. In škreb škreb škreb po šipi.. (Če ne morš bit gej bodi usaj biseksualc.)

Najbl lepi lasje. IIII. Z Niko bom. Nikica Pikica.

Tvoj komentar. Sonček ki govori abupabup.:)

(in zadnja ura pred eksterci ki mine tako da Domen razlaga ceumu razredu o Fužinah. Z MISELNIM VZORCEM.)

Srečna sem. (skupaj z vami.)

Packa na dnu lista.

Prazno upanje.
Že odkar se spomnim same sebe. Želja po tem da bi bila vse kar v resnici sploh nisem. Natančna. Neraztresena. Odgovorna. In razumna.
Pa se vedno znova spotaknem. Ob rožico sestavljeno iz zaprtih oči košček čokolade in kupček otroškosti.
Obožujem določene napkae drugih. Njeno flegmatičnost. Njeno trmo. Njen egoizem. Njegovo blebetavost. Njen polomljen nos. Njeno majhnosti in njeno zgornjo ustnico.
Ker so oni kar so v največji meri zaradi svojih napak. Majhnih a hkrati tako pomembnih.
(Zaradi napak bi zanje naredila vse. In zaradi njih so popolni.)
Ker pač popolnosti ne bi bilo če ne bi bilo nepopolnosti. Sivine ne poznam.
Zakaj me potem ti vedno prepričaš v nasprotno?
Potem se spet počutim majhna in nepomembna. Taka ki je v tem blisku vidla cel svet in si je tako zelo močno želela ugajatu.
(Bo kdaj jasno da vsaka solza poskuša iz mene iztrgani del mene ki naj bi bil napačen in da počasi košček za koščkom briše oranžnost?)
Ne. Samo vrtenje v spirali ustran.

Gal.

Življenje je zakompliciran skupek čustev baru dogodkov in želja. Nikoli ne vemo po katerih stopinjah bomo stopali in nikoli nevemo kaj vse nas še čaka. Kar naenkrat ugotavljam da se ne bojim prihodnosti ker pač ne glede na vse vedno najdem kraj kjer sije sonce.

In tudi če sonca ni bo zaradi tega nekoč nekje sijalo. Ker vreme in vsi vremenski pojavi so zase lepi. In vsak izmed njih prinaša nekaj svojega. Dežne kapljice te osvežijo. Sperejo in nekoliko pomešane z vetrom prinesejo spremembe. Sonce spremembe utrdi v stalnico. Ki jo imaš za sovojo. Ker je pač tvoja in ker brez nje ne bi bil ti.

Veš vse to vem zaradi tebe. Ker si bitje ki je ob meni zelo dolgo in ki mi je iz dneva v dan bližje. Vedno sem spoštovala energijo ki jo oddajaš. Tvoje besede. Tvoj pogled in najina skupna bluzenja po koncertih. Razreševanje dečkasto deklinastih skrivnosti in mejhni hinauski zavoji z očmi.

Ampak nikoli se nisem zavedala kako zelo pomemben si zame.

Ko berem tvoje odgovre na vprašanja ki jih bo prebralo kar nekaj ljudi vem da je tvoje življenje tako kot je življenje mene nje ali pač nekoga čisto četrtega.:). Spremembe. Presenečenja in majhni kupi skrivnosti.

Kaj si naredu ti pa je nekaj kar bi mogli znati narediti vsi. Poiskal si lepoto. Ker je pač to čisto normalna stvar in z njo okužil še vse druge. Rada te mam. Tok zelo te mam rada. Verjetno zato ker se skupej smejiva stvarem ki drugim sploh niso smešne ker si zdej že velik in me lahko pelješ do Kuda ker opravljava vse in nikogar in ker si tukaj ko te najbolj rabim (in ko vsi drugi že zginejo.).
Rada te mam pa tudi zato ker si me čisto nevede spomnil na to kar sem sama v kupu vsega že pozabila.
Ljudje smo pač narejeni tako da plujemo naprej. Da stvari sprejmemo za svoje in jih preuredimo v sliko ki je mogoče nepopolna ampak ustvarja najlepšo celoto.

In motila sem se. Življenje ni pravljica s srečnim koncem. Zato ker konca sploh ni. Ampak je pravljica polna srečnih zaključkov.
Zaključkov ki vodijo do novega dežja.
(ampak a se ni vrtet na dežju nekaj najlepšega na svetu?)

Hvala za vse. Brez tebe jaz ne bi bila jaz. In vem da si marsikoga spremenil že z eno samo besedo ali enim samim pogledom. Ampak za to mi je ubistvu precej useeno. Ker mi je pomembno da si to kar si.
Moj najboljši prijatelj.

Škatlica od spominov.

Kdaj se zalotim med razmišljanjem kako zelo močno mi manjka ta občutek.
Neskončni sunki energije. Žalost ki je pač žalost najlepše vrste. Neumne ideje in pač nekaj kar je vedno skrito v delčkih misli.
Ob sestavljanju prizora za predstavo ki mi pomeni tok veliko več kot so mi pomenili vsi Šubidubidubiji se zavem da mi je bilo lepo.
Čeprav ob misli na hladen zrak. Na kuhanje kave. Na skrit jok in na tisto veliko bolečino me spreleti nek čuden občutek vem da mi je bilo lepo. (in da si me s svojo bučmanjostjo naredu.)
Učasih sem verjela v to da se vedno vse vrača. Da se bom nekoč spet smejala temu. Da bom o tem razmišljala samo kot o obdobju in da bom nekje na poti do sreče ujela tvoj pogled vem da to ni res.
So stvari ki minejo. In postanejo še lepše zaradi nedosegljivosti in v meglice zavitih spominov.
In minljivost je žalostna. Ampak vseeno je prav da je. Ker pač končno razumem skrivnost od pšenične barve. Zarad nje se vedno nasmehnem ob neumnih filiv v Koloseju, ob Tivolskem gradu(in ob grafitih). In šele zdaj vem zakaj imam tako zelo rada svojo plišasto podgano. Ko pa stečem čez cesto pri rdeči luči pa imam občutek da si nekje v bližini.
Močni sunki sreče so še vedno sestavni del mene. Tako kot je pomemben del mene to da ste bili v mojem življenju vi. In čeprav vaš glas slišim kot oddaljen odmev vem da je prav da ste bili.
Ker mi škatla spominov vedno daje zavetje pred svetom tukaj. In ker se pa čeprav ne rada prznam v njej še vedno rada zgubim.
Resnica je da še vedno pogrešam vaše objeme. Ker sem se v njih počutila res varno. Pogrešam to da sem vas lahko poklicala kadarkoli in pogrešam to da ste bili najpomembnejše osebe zame. Ampak pogrešanje rabim. Rabim ga zase. Ker če ga nebi imela bi pozabila kako zelo lepo mi je ker nekateri ostajate.

(Še vedno pa vse ki ste me kadarkoli sestavljali ulovim v sanjah. In vas po delčkih še vedno imam.)

Ivl plen.

Po eno urnem pogovoru s tremi sošolci ugotovim da smo še vedno razred.
Kar naenkrat vem kaj morem narediti da bo use tako kot je blo.
(in mogoče bom za to izrabla svoj rojstni dan.)

Preblisk.

Vem da bo vse tako kot mora bit.

Rojstnodnevna čestitka.

Kdaj ko se že skorej čist obupana skrijem pod postlo in sem tik pred tem da na vrata svoje sobe obesim napis POZOR ZIMSKO SPANJE in sem že čisto odločena da se ne prikažem iz svojega zatočišča najdem nekje skupek tvojih besed.
Ker te pač preko besed poznam. Ker si jih lahko deliva. In ker pač veva kako zelo lepo zvenijo.
Kdaj se mi zdi kot da mava v njih usaka svoje igrišče. In s kaglco pa lopatko kopljeva zemljo in delava prostor za dreves iz besed.
Mogoče so besede neresniče. In verjetno je tako da vsaka ne ve kaj se skriva pod drugim kupom besed. Najverjetneje nekaj popolnoma drugega kot v resnici pričakujeva.
Ampak sej. To mi je ubistvu všeč. Ker pač so presenečenja lepa stvar. In kdaj ugotoviš da se za biti razočaran skriva ena pikijasto lepa stvar. Človeškost in to da tudi v resnici združiš konc od sveta pa peskovnik.
Vse najbolše.
(in mogoče ti ne morem obljubit da bom veden kle in da bosta najina sveta vedno stikana. Mogoče sploh nikoli ne bosta zares. Ampak dam ti majkemi častno da bodo vedno kle najine besede in paketki in enkrat še val resničnosti. Sploh pa bom ti dajala mau mojga najsta. Že sam zato da bova kdaj skupaj kt tamala Ameli.)


..Rada te mam..*
(pa čeprov zame še vedno nisi čist Kaja ampak si bolj vijastoniknjemasto bitje.)

Petek ob osmih.

Dežuje.
Use naj bi bilo tako enostavno. Pusti tisto kar ti ni več za sabo. In se podaj naprej.
Pa ni tako. Ker nikoli nisem želela na žiuljenje gledati tako.
Hotla sem tekmovat s časom. Se prebijat čez besede in obdržat ob meni tisto tok pomembno. Iskat mogoče v nemogočem. In bit jst. Srečna. Z vetrom v laseh in s tem da vedno vem zakaj grem naprej. In zakaj sem tukaj.
Pozabljam. Izgubljam. Izpuščam. Iščem.
Vedno sem verjela da je težja pot tista prava. Da šele potem lahko lahko dosežeš uno ko je vse na svojem mestu in da si šele potem lahko zares v svojem malem svetu. Pa začenjam dvomit o tem če obstaja sploh pot. Če so sanje samo zavajanje. Zavajanje k temu da je vse lahko enkrat lepše. In potem je pač padec boleč ampak vanje se lahko vrneš. Kadarkoli pač hočeš.
Al pa pač moreš samo nehat iskat poti. In potem ko jih nehaš jih najdeš.
Tko kot vajin narobe svet. Ujemanje simetrija. Nekej najbol lepega na svetu sta. Tko moja tko topla. Tko za upat. In za zavedat se da na koncu nekam pašeš.
In boli. Ja boli ja. Ker je mogoče ene vrvi samo pretrgat in v tem trenutku res več nevem če spatam tja. Šubidubišubidubidada. Učas mi je blo tok. Tok velik. Roke. Pa od P do P. Zdej pa samo še kupček praznine. A res nobena ni vidla solz?ž

Mogoče se kdaj more use razbit. Da se potem lahko začne sestavljat.

Moja oranžna sestrica.

Rada te mam.

(Ker mi odgovoriš na usa moja uprašanja čist ponesreč. Ker veš v čem je čar. In ker te razumem. Pa čeprav velikokrat brez besed.)

Skozi palčkaste oči.

Upanje.
Samo delček sonca izza okna. Nasmeh na sredi fizike in najino poplesavanje med špricanjem športe mi daje delčke smislov.
Lahko bi rekla kmalu bo lepše. Pa tega pač nočem. Ker vem da je lahko lepo danes. Med namišljenimi krošnjami dreves in oblečena v marjetice.
(a se velik spreminjam?)
In tako kot nebo hiti mimo mene hiti mimo mene čas. In tako kot se vržem v puh od oblakov lahko se bom vrgla vanj pomojem. Ker pač nekaterih stvari nočem izgubit.
Enrat je u eni knjigi od pravljic živeu palček. Gledau je uro neskončne čase ker je misliu da je človek. Človek ki mu bije srce. Ko so mu povedali da je v njej spravljen čas je bil še bolj začuden. Kako je čas lahko spravljen v škatlici.:)
Sej mogoče se vsi skupaj zaletavamo v nesmisle. Mogoče nam računi in energije in omega tri maščobe uzemajo delček tistega najbolj sladkega. Tistega najbolj neopisljivo lepega. Svobodo. Ampak svoboda je v nas samih. In vem. Vem da jo lahko dosežem tko al pa drugače.

Dežniki v kuhinji

*Kupček fotografij v učbeniku za fiziko. Dve mejhni trapasti dečvi. Ki se vrtita z dežnikoma v rokah in se smejita trenutku. Ti pa jst. Jst pa ti. In enostavnost in svoboda.

Kdaj se želim vrnit v tiste čase. Stečt mimo raztresenih droptin na najinih hlačah se potiho sprehodit mimo fušanj najrazličnejših pesmic z delčkom nasmeha na obrazu ošinit konico odra in se čist naskrivaj nasmehnit..

Potem pa se vrnit v čase v katerih je blo use še tok zelo enostavno. Se smejat razmazani čokoladi na mojih ličkih in ob svoji rami čutit tebe in njo. Tako kot učasih.
...Mogoče se slepim. Vem da se slepim. Ko pa so spomini tok zelo močno priročni. V njih se izgubljam se smejim soncu ki mogoče sploh takrat ni sijau tako zelo močno kot sije v moji glavi sedaj....
In prov nežno me boža tudi skozi okno. Isti sonček kot je sijau takrat. Ko sem bila res srečna pa si tega niti nisem pustila...

(kdaj bi rada skočila do njega. In potem pustila sončnim žarkom da mi težijo in se jim smejala v sije samo zato da bi jih jezila. Pa vem da bi kmalu zgubili vso čarobnost. Ker bi pač postali dosegljivi mojim tačkam. In bi jih slej ko prej prizadela. Čist nevede al pa mogoče zato ker bi imela občutek da dajejo mojo svobodo ustran.)

Mogoče je lepše da so tam daleč. Tako kot si daleč ti in očitno je stvar taka da je bolje da vedno si daleč. Ker lahko mislim pustit pobegnit na trapaste kotičke sveta in ker imam za zaprtimi očmi novega prijatelja.

Resničnost je lepa. Nerisničnost pa čarobna. (mogoče ravno zato ker je lahko vse samo to ne kar v resnici je.).